Letošnje prvomajske praznike sva z Marjano preživela v kulisi mistične Meteore.V terminu od 27. aprila do 5. maja 2007 sva se (sporazumno ;) priključila skupni turi oz. na koncu kar manjši 'odpravi' (okrog 45 se nas je nabralo ob zadnjem štetju !) kranjskega AO - z nekaj pridruženimi člani iz Tržiča, Kamnika ter Ljubljane.
Prišla sva izkusit predvsem svetovno znano plezanje po konglomeratu. Plezanje po izrazitih monolitnih stolpih ter njih številnih razih in počeh... v zameno za odprtost misli in duha pa sva (vsaj po mojem mnenju) prejela precej več kot zgolj to.
Na pot smo se vsi skupaj podali s trajektom iz Benetk, nato pa po krajšem vmesnem postanku na 'absolventskem' Krfu po dobrih 25 urah prvič stopili na trdna tla prostrane grške pokrajine Tesalije...
Po prebroditvi treh visokogorskih prelazov (višine Vršiča ;) smo končno uzrli svoj cilj - visoke in razgibane kamnite orjake Meteore. Izbiri spalne lokacije je bila le trivialnega pomena in že na predvečer načrtovanega prvega plezalnega dne sva se z Marjano v večerni svetlobi razgledovala po okoliških vzpetinah.
Sam ambient bi bilo zgolj z besedami že v osnovi precej težko opisati. Kar nekako nezavedno, me je namreč že od prvega dne bivanja spremljal nek pritajen občutek nezavedne energije ter želje po raziskovanju. Šele nekaj dni pozneje sem ob branju lokalnega zgodovinskega gradiva spoznal zakaj je temu tako.
Beseda Meteora (dobesedni pomen: razpeti med oblake) namreč izvira iz časov, ko so se na tem mestu skrivali ter pred ponavljajočimi napadi Turkov varovali in do zadnjega diha branili rodovi grških menihov. Četudi o tem dandanes v svojem prvotnem stanju priča le še peščica od nekoč vsaj 24-ih nedotakljivih samostanov, ki so jih neustrašni menihi postavili na same vrhove teh nedostopnih stolpov, je bil to nekoč kraj divjega boja za obstoj ortodoksne grške katoliške vere. Pozitivne posledice, je v navdihujoči energičnosti te 'zibelke' čutiti še dandanes. Navdih sva z Marjano seveda s pridom izkoriščala. Ob zložnem spoznavanju nove plezalne podlage, sva hitro napredovala v ustrezni interpretaciji občutkov ter težav in v dokaj kratkem času nanizala nekaj res zanimivih vzopnov.
Po krajšem skupnem 'vplezavanju' v eni od okoliških 8-ic, sva se na dan vsespološnega počitka našega tabora, v steno podala še skupaj s Tomažem. Vstopila sva v precej vlažnem, ter plezanju neprijaznem jutru, hitro premagovala posamezne težavne odseke ter še pred časom kosila preplezala ter sestopila z najdirektnejše linije, ki sva jo do tedaj opazila v dolini. Action directe (7b, A0, 240m) v steni velikega Heilliger Geist-a je bila kombinacija vztrajnosti, hitrosti ter pozitivnega upanja. Dogodivščina.
Ob obveznem dodatku grške solate, 'gyrosa', skrivnostih starodavnih samostanov... hmm, vmes seveda še malo plezanja... ter okvirnega spoznavanja temeljev grške kulture, pa bo ta slika upam še nekoliko jasnejša. Toplo priporočljivo!!
.jpg){kind=small}
