V zaključku junija sva bila zopet na poti. Tokrat naju je zamikala razgibanost ter vabljiva strmina dolomitskih vršacev.Sposojeni karavan (najlepša hvala, seveda ;) nama je služil kot odlično zatočišče in tudi jutranje izhodišče proti najinim načrtovanim vzponom.
Začela sva s krajšim vplezavanjem v eni dolimitskih znamenitosti, petih samostojnih granitnih stolpih z izvornim imenom - Cinque terre. Ker jih je eden izmed zadnjih večjih potresov na območju nekoliko prizadel, bi danes menda lažje govorili o zgolj štirih, vprašanje pa je v kolikor bodo naši vzhodni sosedje temu tudi prilagodili samo nomenklaturo... 5 ali zgolj 4-je, nama so bili kar všeč. ; ) Naslednji dan sva za kontrast vstopila v eno od plezalno nekoliko pomembnejših dolomitskih sten. Škrlatno obarvana skala 'rožnate' Tofane di rozes nama je ponudila točno to kar sva iskala. Praktično navpično premagovanje plezalnih težav v prvovrstni dolomitski kamenini.
Ker sva si izbrala klasično smer, nekoliko zmernejše težavnosti, sva se nadejala tudi hitrega napredovanja.
Že po nekaj raztežajih sva seveda dohitela 'kolono' italijansko-čeških navez, kar pa v nama tokrat ni povzročalo pretirane nejevolje.
Bil je prijeten in (k sreči) tudi ne prevroč poletni vikend. Adijo Dolomiti... do naslednjič! ; )
.jpg){kind=small}
Ni komentarjev:
Objavite komentar